Najuspešnejše društvo na področju ženske športne gimnastike v Sloveniji je leta 2012 praznovalo 60-letnico.

ZGODOVINA

Pred 64 leti je skupina zavzetih zelenojamčanov kronala svoja prizadevanja z ustanovitvijo društva za telesno vzgojo Partizan Moste, ki se je kmalu potem preimenovalo v TVD PARTIZAN ZELENA JAMA, današnje GIMANSTIČNO DRUŠTVO ZELENA JAMA.
Za začetek obstoja društva se šteje javni telovadni nastop v mesecu maju 1952. Največje zasluge za usta­novitev društva imajo HINKO ILIAŠ, JANKO HROVAT in MARJAN PRELC, ki so zavzeto delali že v gradbenem odboru, v fazi preureditve objekta v telovadnico. HINKO ILIAŠ je postal tudi prvi predsednik društva. Društvo se je kmalu vključilo v takratno krovno or­ganizacijo PARTIZAN in se vključevalo v program tekmovanj v orodni telovadbi, kakor se je takrat reklo športni gimnastiki.
Prizadevni vaditelji z VERO SUŠNIKOVO na čelu so kmalu vzdignili telesnovzgojno raven telovadečiih, da so se udeleževali okrajnih in republiških tekmovanj v orodni telovadbi. Društveno aktivnost pa so po­pestrili letni nastopi in akademije.

PRVI TEKMOVALNI USPEHI

Že v letu 1956 se beležijo prvi tekmovalni uspehi, vendar v takratnem obdobju predvsem v moški konkurenci. Kot aktivna telovadca sta se v tem letu v društvo vključila tudi JOŽE MAVRIČ in MARJAN GOSTINČAR, ki sta društvu v vseh letih razvoja oblikovala njegov razvoj in kovala uspehe prav do prvega nastopa samostojne Slovenije v ženski športni gimnastiki na olimpijskih igrah v Sydneju leta 2000.
Po prvih desetih letih zagnanega dela v društvu je uprava in predvsem vodniški kader stopil na pot načrtnega strokovnega dela začenši v oddelkih najmlajših članov in članic. JOŽE MAVRIČ je postal naš prvi in vodilni specialist za žensko gimnastiko. Postopoma a nezadržno je dvigoval kvaliteto te športne panoge v društvu. Poleg tekmovalnega programa so vsi člani društva nastopali na številnih akademijah tako v organizaciji društva kakor tudi na drugih večjih prireditvah takratne Jugoslavije, med katerimi je izstopal najbolj množični nastop na takratnih dnevih mladosti.
Od leta 1970 dalje so bile zelenojamske telovadke v vrhu jugoslovanske in slovenske vrhunske gimnastike. VIDA PERIŠIČ (včasih predsednica strokovnega odbora Gimnastične zveze Slovenije), BERNARDA MULLER (žena pionirja slovenske ženske športne gimnastike, trenerja, Jožeta Mavriča, včasih strokovni vodja programa v Zeleni jami), BREDA KONČNIK, LUČKA JURJEC, NEVA ŽELEZNIK, MARIJA TEŽAK so imena telovadk, ki so društveno, slovensko in jugoslovansko gimnastiko ponesle na evropske in svetovne odre do leta 1975.

PRVA UDELEŽBA NA OLIMPIJADI GIMNASTIČNEGA DRUŠTVA ZELENA JAMA, leta 1972

MA­RIJA TEŽAK pa je kot prva zelenojamčanka sodelovala na OLIMPIJSKIH IGRAH leta 1972, Munchen.
Od 1975 leta dalje, ko je v slovenski telesni kulturi prišlo do velikih sprememb, se je društvo takoj vživelo v nove razmere in se priključilo Ljubljanski gimnastični zvezi. Skupaj z ostalimi društvi v Ljubljani, ki so gojila športno gimnastiko, so si prizadevali zagotoviti čim boljše pogoje za delo in razvoj športne gimnastike.

PRVO ODPRTO PRVENSTVO ZELENE JAME

Člani društva so že zgodaj spoznali, da brez organizacije ne samo domačih tekem, marveč tudi mednarodnih turnirjev, napredka v gimnastiki ne more biti. Zato so že leta 1968 pristopili k organizaciji mednarodnega turnirja z imenom ODPRTO PRVENSTVO ZELENE JAME, ki je kasneje po ustanovitvi LJUBLJANSKE GIMNASTIČNE ZVEZE preraslo v veliko mednarodno prireditev MEDNARODNO PRVENSTVO LJUBLJANE, ki je štelo tudi kot eno izmed tekmovanj EVROPSKEGA POKALA.
Prizadevni člani Zelene jame vključno s starši telovadk so bili izredno aktivni tudi pri izvedbi BALKANSKEGA PRVENSTVA v športni in ritmični gimnastiki leta 1979 v Ljubljani.
TEKMOVALNI USPEHI DRUŠTVA SE NADALJUJEJO – do leta 2000
Tekmovalni uspehi so se po zaslugi trenerjev in vodstva društva nadaljevali. Telovadke kot so BARBARA MIKLIČ, BARBARA TURŠIČ, MAŠA ŽELEZNIK, BOJANA VRŠČAJ, SIMONA BREJC, LIDIJA PERIČ; so del gimnastične zgodovine enega izmed najuspešnejših obdobij v Sloveniji.

DRUGA UDELEŽBA NA OLIMPIJADI GIMNASTIČNEGA DRUŠTVA ZELENA JAMA, leta 2000

“…na veliko srečo nisem prenehala trenirat, saj sem se odločila, da bom odšla še na evropsko prvenstvo 2000. Po EP sem res nehala, ampak le za malo časa, saj so nam kmalu sporočili, da sem se uvrstila na OI. Takrat nas je pa res zadel pravi šok. Ampak sanje so se mi uresničile. Vrnitev v telovadnico je bila težka, ampak sem se po svojih močeh trudila, da sem konec avgusta lahko odpotovala v Sydney. Treningi tam so bili še bolj naporni, saj sem najprej potrebovala nekaj dni, da sem se sploh navadila na takšno orodje, ki je bilo res » čist mim «. potem mi je pa tik pred tekmo še trikrat na čist istem mestu utrgal žulj. Drugače pa je bilo tam pravo olimpijsko vzdušje. V olimpijski vasi smo imeli res vse, kar smo potrebovali; od pošte, raznih trgovin, do raznih iger, kot fliperji, namizni nogomet, biljard in kar je bilo zame najpomembnejše – internet. Pa še tako je bilo, da so bile vse igre in internet zastonj. Tako sem vse dni, ko nisem trenirala, »visela« na internetu. Kmalu je prišel dan tekme in lahko rečem, da kljub vsem mojim problemom nisem bila živčna. In res se je na koncu vse dobro končalo. Odtekmovala sem spet tako, kot znam. In tako se je moja športna pot končala. Ponavadi na koncu vedno pridejo zahvale in tudi jaz bi se rada zahvalila določenim osebam, ki so mi pomagali, da sem v gimnastiki dosegla to, kar sem. Na prvem mestu sta za to sigurno najbolj zaslužna moja ati in mami. Ko sem bila mlaj­ ša, me je ati le s trdo besedo prepričal, da sem naredila element, ki mi je tisti dan delal probleme. Punce njegove strogosti niso marale, samo zdaj lahko vidite, da s v športu do kam pride. Ko sva se včasih na treningu malo skregala, sva doma imela mami, ki naju je znala pomiriti in naju spet spravila skupaj. Nekateri me sparašujejo, kakšen občutek je, če imaš starše za trenerje. Povem lahko le, da je to res super. Drugi, ki bi se mu zahvalila, je naš tovariš Silvo, ki me je znal spraviti v dobro voljo, kadar ni bil noj dan za trening. Pa tako kot ati in mami, me je tudi on veliko naučil. Čeprav je bilo veliko ljudi, ki mi je pomagalo na moji poti in so navijali zame na tekmah, bi se posebej zahvalila našemu predsedniku, gospodu Tomažu Petriču, ki je zadnjih nekaj let skrbel, da je bilo v društvu nekaj denarja več, ki je bil namenjen meni in za moja tekmovanja. Tako, s tem sem prišla do konca. Še enkrat hvala vsem, ki ste mi pomagali uresničiti mojo željo, ki je cilj vsakega športnika, željo da si udeleženec olimpijskih iger” je povedala Mojca Mavrič

TRETJA UDELEŽBA NA OLIMPIJADI GIMNASTIČNEGA DRUŠTVA ZELENA JAMA, leta 2008

“OI so se odvijale v Pekingu na kitajskem in ves medijski pomp je ustvaril veliko pričakovanje javnosti in še dodatno obremenil športnike pred nastopom na tej največji športni prireditvi. Adela se je na OI uvrstila kot rezerva in čakanje na potrditev njenega nastopa na olimpijskem turnirju je bilo, milo rečeno, izjemno mučno in s kar precejšnjim nelagodjem se spominjam tistih dni, ko se nama je dozdevalo, da trenirava tja v tri dni in trativa čas počitnic, morja in sonca. Treba je povedati, da je tekmovalOlimpiada – Peking 2008 ka praktično že dve poletji ostala brez potrebnega počitka zaradi tekmovanj in so se že spomladi pričele pojavljati precej resne težave s preutrujenostjo tako, da se sem se vmes nekajkrat že spraševal ali bo punca sploh zdržala to kalvarijo čakanja in napornih treningov. Ko sva se že skoraj odločila, da vso stvar končava in nadaljevanje počakava nekje na obali, je prišlo obvestilo fige o zamenjavi švedske tekmovalke in takoj za tem tudi potrditev slovenskega OK. Seveda sva se z Adelo takoj odločila, da tekmuje le gred in parter in da v mesecu dni dvigne pripravo na primerno raven. Seveda so dnevi potem tekli veliko hitreje; vmes so potekale še razne akcije OKS in kot bi trenil, sva se znašla na olimpijskih prizoriščih.Olimpijska vas in prizorišča tekmovanj so bila nekakšen konglomerat moderne tehnologije,prijaznosti kitajskih gostiteljev, brezhibne organizacije in seveda pravljičnega mozaika vseh narodov, ras,barvnih odtenkov in jezikov. Samo tekmovanje je bilo razmeroma lagodno, saj je že število tekmovalk omogočalo dobre pogoje za trening in tekmovanje.Adela je na gredi naredila eno večjo in eno manjšo ali srednjo napako in glede na prejeto oceno bi se ob dobro izvedeni vaji verjetno uvrstila okoli dvajsetega mesta kar bi bilo izjemno dobro. Parter je izvedla korektno in ocena je bila ena najvišjih v njeni karieri. Osebno sem z njenim nastopom na OI zadovoljen in menim, da je dostojno zastopala našo državo na tej največji športni prireditvi. OI so predvsem dogodek in mlademu športniku je to velika nagrada in motiv za delo v prihodnje. Trdno verjamem, da bomo tudi na prihodnjih OI Slovenci imeli svojo predstavnico v športni gimnastiki in zato vsem našim tekmovalkam želim obilo uspeha na treningu in tekmovanjih.” je povedal trener Adele Šajn Silvo Marinčič.

ČETRTA UDELEŽBA NA OLIMPIJADI GIMNASTIČNEGA DRUŠTVA ZELENA JAMA, leta 2016

…Teja je pridno trenirala in v naslednjih štirih letih tri-krat nastopila v finalu evropskega prvenstva na preskoku. Skupaj z Aliyo Mustafino si je razdelila 10. mesto na preskoku na svetovnem prvenstvu, hkrati pa še štirikrat osvojila skupno zmago v svetovnem pokalu na preskoku. Nato pa je prišlo leto 2015 in zopet svetovno prvenstvo v Glasgowu – prva in najvišja stopnička na poti za uvrstitev na olimpijske igre. Nastopila je dobro in se uvrstila na predolimpijski turnir v Riu… s Tejo sva vedela, da je toliko dobra, da se bo brez težav uvrstila na Olimpijske igre Rio 2016, le svoje vaje mora izvesti solidno. Pred tekmo sva prišla v ogrevalno dvorano pred uradnim treningom in se začela ogrevati na preskoku. Teja je skočila, skok se ji je ponesrečil! Poškodovala si je koleno! Trening je bil končan in z njim pa tudi upanje, da bo Teja čez tri dni nastopila na tekmi….Na večerji dan pred tekmo Teja še vedno ni mogla normalno hoditi in pripravljen sem bil na najhujše. Vendar sva se kljub vsemu odločila, da počakava do jutra in vidiva kakšna je situacija. Ko sem zjutraj prišel na zajtrk, sem v Tejinih očeh videl da bo vse v redu. Tudi hoja se je čudežno popravila. Vprašal sem jo: “A bo?” Ko mi je odgovorila: “Bo.”, sem vedel, da se bo borila do konca.” je povedal trener Teje Belak Andrej Mavrič.

Najuspešnejši trenerji GD ZELENA JAMA

ANDREJ MAVRIČ, selektor slovenske članske ženske reprezentance v športni gimnastiki
Trener leta 2015 Mesta Ljubljana
Trener leta 2013 srebrna nagrada in 2015 zlata nagrada Olimpijskega komiteja Slovenije
Trener leta od leta 2007 do 2015 Gimnastične zveze Slovenije in
Trener leta 2015 Športnih novinarjev Slovenije
Trener leta 2016 Gimnastične zveze Slovenije

SILVO MARINČIČ
Trener leta 2012, mlajše kategorije

NATAŠA RETELJ
Trener leta 2014, mlajše kategorije
Trener leta 2016, mladinska kategorija

VRHUNSKE TELOVADKE

TEJA BELAK, ADELA ŠAJN, TJAŠA KYSSELEF, PIA BELAK, FIONA NOVAK, MONIKA NOVAK, NIKA RUPERTS, ANA JUG, LANA VOLER, LUCIJA HRIBAR, ALENKA PIPUŠ, LINA VODNIK

PREMIK MEJNIKOV S TEJO BELAK v slovenski ženski športni gimnastiki

1. mejnik – EYOF 2009, Tempere Finska, 1. finale na posameznem orodju, 8. Mesto (mladinska kategorija)

2. mejnik – EVROPSKO PRVENSTVO 2013, Moskva, Rusija, 1. finale na posameznem orodju, 4. Mesto

3. mejnik – OLIMPIJSKE IGRE RIO 2016, Rio de Janeiro, 19. mesto na posameznem orodju (prekok)

USPEŠNE in PERSPEKTIVNE TELOVADKE, članice GD ZELENA JAMA

1. Teja Belak, svetovni razred, udeležba na POI Rio 2016, 4. mesto evropsko prvenstvo 2013, 8. mesto evropsko prvenstvo 2015, 6. mesto evropsko prvenstvo 2016

2. Tjaša Kysselef, svetovni razred, 1. mesto na posameznem orodju, svetovni pokal za leto 2015 – preskok

3. Adela Šajn, svetovni razred, udeležba na POI Peking 2008, 1. mesto na posameznem orodju, svetovni pokal za leto 2015 – gred

SLABI POGOJI ZA TRENING

Žal pa ob stalnem vzponu kvalitete, kakor tudi ob vsakoletnem bogatenju programske vsebine društva (pilates, joga, ples, odbojka, akrobatika, itd.) pa članom društva ni uspelo zgraditi nove večje telovadnice. Čeprav bi na bližnji parceli, kjer danes domujejo vrtičkarji, morda lahko stala telovadnica, ni bilo v društvu nikoli toliko moči, še manj pa denarja, da bi se uresničila največja potreba in želja društva. Telovadnica je sicer lepo vzdrževana in upravni odbor redno obnavlja zastarelo opremo, menjal se je parket, okna, adaptirala kopalnica.
Toda telovadnica je premajhna. Najboljše telovadke gostujejo v GIMNASTIČNEM CENTRU VIČ, ker preprosto v svoji telovadnici nimajo dovolj prostora in ustreznega parternega podija. Morda pa se bodo želje kdaj izpolnile.
Eden izmed znanih športnih novinarjev tistega časa MILAN ŽIVKOVIČ je zapisal: “Po uspehih, ki jih dosegajo v zadnjem času telovadke iz Zelene jame v Ljubljani, bile so prve na slovenskem prvenstvu in tretje na državnem prvenstvu, bi si mislil, da imajo odlične pogoje za vadbo, najmanj pa primerno telovadnico. A vse skupaj ni res.”

Podprite nas v našem delovanju in postanite del uspeha!